Pri aplikacijah, kjer lahko zaradi vibracij ali vrtenja pride do zrahljanja matice, se lahko uporabijo različni zaklepni mehanizmi: zaporne podložke, matice, ekscentrične dvojne matice,[1]specialna lepilna tekočina za varovanje navojev, kot je Loctite, varnostni zatiči (razcepke) ali zaklepna žica v kombinaciji z zobatimi maticami, najlonskimi vložki (najlonska matica) ali rahlo ovalnimi navoji.
Kvadratne matice in glave vijakov so bile prve izdelane oblike in so bile najpogostejše predvsem zato, ker jih je bilo veliko lažje izdelati, zlasti ročno.Čeprav so danes redke[kdaj?] zaradi spodaj navedenih razlogov za prednost šesterokotnih matic, se občasno uporabljajo v nekaterih situacijah, ko je za določeno velikost potreben največji navor in oprijem: večja dolžina vsake stranice omogoča ključ za uporabo z večjo površino in večjim vzvodom na matico.
Najpogostejša današnja oblika je šesterokotna, iz podobnih razlogov kot glava vijaka: šest strani daje dobro zrnatost kotov za pristop orodja (dobro na ozkih mestih), vendar bi bilo več (in manjših) vogalov ranljivih za zaokroževanje izklopljeno.Za pridobitev naslednje stranice šesterokotnika je potrebna le šestina rotacije in oprijem je optimalen.Vendar poligoni z več kot šestimi stranicami ne zagotavljajo potrebnega oprijema in poligoni z manj kot šestimi stranicami potrebujejo več časa, da se popolnoma zasukajo.Za določene potrebe obstajajo druge specializirane oblike, kot so krilne matice za nastavitev prstov in zaskočne matice (npr. kletkaste matice) za nedostopna območja.
